Pogum, da ne pritisnemo na sprožilec

Kako Susan Sontag vidi Platonovo jamo

Platon je nekoč zapisal prispodobo o ujetnikih, priklenjenih v temni votlini. Ker so bili obrnjeni proti steni, so sence, ki so jih metali predmeti pred ognjem, zamenjali za resničnost. Niso vedeli za sonce zunaj, zato so verjeli le temu, kar so videli pred seboj. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je esejistka Susan Sontag v delu O fotografiji to prispodobo obrnila naravnost proti nam: človeštvo še vedno tiči v tej jami, le da so sodobne sence fotografije. Njena razlaga ne meri le na optično prevaro, ampak na človeško psiho: Umetna zbirka sveta: Sontag trdi, da si z vsakim posnetkom poskušamo svet prisvojiti. Zbiramo podobe, kot da z njimi obvladujemo resničnost, v resnici pa imamo le predale, polne miniaturnih papirčkov ali digitalnih odtisov. Prevara objektivnosti: Sliki verjamemo bolj kot besedi ali spominu, ker deluje kot »dokaz«, da se je nekaj res zgodilo. Vendar Sontag opozarja, da je vsak kader neusmiljena manipulacija: fotograf vedno izbere, koga bo postavil v središče in koga porezal ven, kaj bo osvetlil in kaj pustil v temi. Nadomestek za življenje: Najbolj pretresljiv del njene razlage je ugotovitev, da sodobni človek ne ustvarja več podob, da bi dopolnil življenje, temveč živi le še zato, da ustvarja podobe. Resničnost postane zares »resnična« šele, ko jo potrdi kamera.

Včasih proti danes: Zakaj smo izgubili potrpežljivost

Če primerjamo čas, ko je pisala Sontag, z našim vsakdanom, vidimo, da so se stene jame le še zožile: Od skrbnosti do nepremišljenost: Včasih je bilo na filmu le 24 posnetkov. Vsak pritisk na sprožilec je nekaj stal, zato si nanj čakal in premislil. Danes telefon polnimo s stotinami enakih slik, ki jih nikoli več ne pogledamo. Od spomina do dokazovanja: Star album je bil namenjen temu, da si čez leta obsedel, obrnil list in podoživel občutek tistega dne. Danes fotografiramo kavo, dež na oknu in lasten odsev, da bi drugim in sebi dokazali: tukaj sem bil, opazite me. Od doživetja do kulise: Nekoč je bil dogodek na prvem mestu, slika pa le kratek opomnik na koncu. Danes dogodke krojimo, režiramo in ustavljamo samo zato, da dobimo primeren posnetek za splet.

Tri tihe pasti, ki nam kradejo občutke

Telefon kot ščit pred ranljivostjo Sontag je fotografiranje primerjala z obrambnim mehanizmom pred negotovostjo. Ko se znajdemo pred nečim presunljivim, lepim ali neznanim, se v nas zbudi tiha tesnoba. Ne vemo točno, kaj z vsemi temi čustvi početi, zato med sebe in svet postavimo hladno steklo telefona. Ko pritisnemo gumb, si oddahnemo — mislimo, da smo trenutek ukrotili, v resnici pa smo ga le zamenjali za digitalno datoteko. Laž popolnega trenutka Ujeti posnetek je vedno pretveza: izbere le najlepši izrez, zgladi gube in ustvari vtis, da je življenje brezhibno. Ko začnemo svoj vsakdan primerjati s temi skrbno izrezanimi drobci, pozabimo, da ima pristno bivanje napake, vonj in težo, ki jih nobena leča ne more zajeti. Utrujeno in otopelo srce Morda najbolj boleče opozorilo Susan Sontag se nanaša na naš odnos do stiske. Ko nenehno opazujemo podobe bolečine skozi zaslon, se v nas nekaj zapre. Ko si v dveh sekundah z enim potegom prsta sledijo posnetki ruševin, oglas za superge in kratek zabaven video, človeško srce preprosto ne zmore več sočustvovati. Zaščiti se tako, da otopi.

Si upamo stopiti iz jame?

Najbolj dragoceni trenutki v življenju nimajo nobene povezave s slikovnimi pikami. Nimajo popolne svetlobe in se ne dajo ujeti v idealno kompozicijo. So samo vonj po borovcih, topel stisk roke, smeh nekoga, ki ga imaš rad, ali tišina, ko opazuješ morje. Naslednjič, ko se pred vami zgodi nekaj lepega, poskusite pustiti telefon v žepu. Obrnite hrbet sencam na steni in poglejte naravnost v sonce. Pustite trenutku, da mine — ravno zato, ker odide za vedno, je neprecenljiv. Kdaj ste nazadnje doživeli nekaj zares lepega in se zavestno odločili, da tega ne boste fotografirali?